V podjetju so se odločili, da bodo na mednarodni dan žena počastili svoje sodelavke. Povabili so vse, ki se v prostem času ukvarjajo s čem, kar bi rade predstavile, da je vključijo v kulturni program. Na dogodek, ki naj bi se odvil takoj po zaključenem delavniku, so bili povabljeni vsi zaposleni.
Prireditev se je začela. Na odru se vrstijo različne nastopajoče, ki berejo svoje pesmi, plešejo, prikazujejo svoje umetnine in delijo s publiko svoje zgodbe. Dvorana je skoraj polna, v publiki pa so samo sodelavke. Uživajo v programu, se smejijo, ploskajo in podpirajo nastopajoče. Program se zaključi in vse se namenijo v prostor pred dvorano, kjer je zanje pripravljen prigrizek in pijača. Sproščen klepet in druženje se nadaljujeta. V prostor vstopi pomočnik direktorice podjetja.
Pomočnik: Kako vas je lepo videti, ko tako sproščeno klepetate in se smejite.
Majda: Ja, imamo se luštno.
Pomočnik: Pa same ženske ste.
Tina: Res je. To je naš dan.
Pomočnik: Še dobro, da sem prišel, a ne?
Majda: Zakaj?
Pomočnik: Ker smo sedaj končno ljudje.
Tina: Prosim?
Pomočnik: Prej ste bile samo ženske, ko pa sem se vam pridružil še jaz, ste končno postale ljudje.
Okoli pomočnika nastane groba tišina, ki se hitro razširi na cel prostor. Direktorica zazna, od kod se je pričela širiti tišina in se približa skupini ob pomočniku. Tina ji pojasni, kakšen pogovor se je ravnokar odvil.
Direktorica: Te bom prosila, da nas pustiš same.
Pomočnik: Kako? Zakaj? Samo počastiti sem hotel vaš dan s svojo prisotnostjo.
Direktorica: Hvala za tvoje želje in počastitev pri druženju ob hrani in pijači. Vseeno pa se želimo danes družiti same. Ko boste ti in drugi sodelavci dojeli, da smo ženske ustvarjalne, uspešne in zadovoljne ter da se splača pogledati in poslušati naše ideje in stvaritve, pa dobrodošli na celo prireditev in na vsa druženja.
Pomočnik: Saj sem se želel samo malo pohecati.
Tina: Pojdi se hecat z drugimi moškimi. Pa k sebi povabite še kakšno žensko.
Pomočnik: Zakaj?
Tina: Ja, da boste končno ljudje, a ne!
pisanja.wordpress.com 