V soboto dopoldne se po naključju po dvajsetih letih srečata sošolki s srednje šole. Vzameta si čas in ob kavi klepetata o vsem mogočem. Po uri klepeta Manja pogleda na uro in se zdrzne.
Manja: Joj, koliko je že ura. Moram hitro domov, da skuham kosilo.
Simona: Pa pokliči domov, da naj danes kdo drug skuha kosilo.
Manja: Pri nas nihče ne zna kuhat. Vedno le jaz pripravljam hrano. Ko je kdaj kuhal mož, je bilo vse skoraj neužitno. Pa saj kuhanje nekako pritiče ženskam, se ti ne zdi?
Simona: Nikakor.
Manja: Kako to misliš?
Simona: Pri nas se kar lepo izmenjujemo pri kuhanju. In do danes smo se vsi naučili dobro kuhat.
Manja: Kako to misliš, ste se vsi naučili?
Simona: Ko sva začela skupno življenje s Slavkom, ko še ni bil moj mož, sem dvakrat skuhala obupno večerjo. Enkrat sem jo celo zažgala. Tako nisem ustvarila njegovega pričakovanja, da bom vedno jaz odlično kuhala. Pa je vzel stvari v svoje roke in se naučil dobro kuhat. Naprej je bilo sicer bolj obpuno, a sem ga vseeno hvalila, da ni obupal. Sedaj oba dobro kuhava in se ne pričakuje, da to le jaz počnem. Vsakič kuha tisti, ki ima čas ali dobro idejo. Pa oba otroka tudi uživata v kuhanju, tako da včasih že sama skuhata kosilo ali večerjo za vse nas.
Manja: Tvoj mož je pa res nekaj posebnega. Moj nikoli ne bo kuhal. Otroci pa tudi ne. Oni imajo toliko dela s šolo, da nimajo časa kar koli početi doma.
Simona: Jaz sem pa prepričana, da nikoli ni prepozno za spremembo. Tudi moj tast je začel kuhat, ko je bila tašča nekaj časa nepokretna. Ona se je v tem času naučila prepustiti kuhinjo njemu, on pa je izpopolnil spretnosti in danes v kuhanju že uživa.
Manja: Vaša družina je pa čudna.
Simona: Nismo čudni, le radi se imamo in z veseljem razvajamo drug drugega.
Manja: Mi se imamo tudi radi, čeprav samo jaz kuham. No, moram domov, da pravočasno skuham, da moji ne bodo lačni. Lepo bodi in upam, da se kmalu kaj srečava.
Simona: Tudi ti bodi lepo. Pa želim ti, da kdaj zažgeš kosilo. To dela čudeže, boš videla!
pisanja.wordpress.com 