Iz pisarne se izza zaprtih vrat sliši glasna izmenjava mnenj. Ne razloči se posameznih besed, ton obeh sogovornikov pa je glasen in poveden. Drug drugega želita prepričati v svoj prav. Jakost moškega in ženskega glasu je enaka. Količina izgovorjenih besed obeh tudi. Način izražanja identičen. Če ne bi imela sogovornika različne barve glasu, se ne bi vedelo, kdaj kdo govori. Trije sodelavci, ki čakajo pred pisarno, se v tišini spogledujejo. Glasnemu in odločnemu pogovoru, ki ga slutijo izza vrat, ni slišati konca.
Meta: “Marko je odločen in samozavesten. Bosta videla, da bo obveljala njegova. Prepričal jo bo.”
Niko: “Kaj pa vem. Tamara je tako glasna, prepirljiva in arogantna, da bo mogoče vseeno povozila idejo.”
Bine: “Ja, sploh se ne zna obnašat. Kar povzdiguje glas, nič ne posluša in misli s svojo glavo. Saj revežu ne pusti, da bi ji v miru razložil situacijo in jo prepričal v edino pravo razumevanje nastale situacije.”
Niko: “Odločnost je na srečo njegova vrlina. Ko bi se ona obnašala bolj žensko, bi imeli vsi v firmi manj težav. Na kakšen tečaj poslušnosti mi jo morali poslati.”
Mimo njih pride Zdenka in ujame le zadnje besede.
Zdenka: “Marka bi poslali na tečaj poslušnosti? Odlična ideja! Končno bi se nehal vmešavati v delo direktorice in bi imeli vsi tukaj naokrog manj težav.”
Zdenka se zasmeji in nadaljuje svojo pot po hodniku, Meta, Bine in Niko pa se začudeno spogledajo.
pisanja.wordpress.com 