TO JE NALOGA MAME

Irena in njena najstniška otroka, Maša stara 16, in Luka star 15 let, se zadnjih nekaj mesecev neprestano prepirajo. Prepiri se najbolj pogosto vrtijo okoli domačih opravil. Kar je dogovorjeno, da naredita otroka, ni nikoli narejeno, tako da po dolgem prepiru, ko še vedno ni nič narejeno, Irena pomije in pospravi posodo, opere perilo in ga zloži, kar naj bi bila opravila otrok.

Z očetom preživita otroka dva popoldneva na teden in vsak drugi vikend. Po letu dni te nove ureditve, so se na to že vsi navadili. V četrtek pozno popoldne prideta otroka domov od očeta. Doma ju čaka Irena s pripravljeno večerjo. Skupaj sedejo za mizo, jedo in se pogovarjajo.

Maša: Mami, a veš kako dober pomivalni stroj ima oči. Posode ni treba nič splahniti, preden jo vanj zložiš.

Mami: A oči vama je to povedal?

Luka: Ne, sama sva ugotovila. Nikoli ne spereva posode, ko jo zlagava v stroj, in je vedno povsem čista, ko jo pospravljava v omare.

Maša: Ja, vedno se prepirava, kdo jo bo pospravljal na police, ker je to bolj čisto in zabavno opravilo, kot je zlaganje posode v stroj.

Mami: Vidva to počneta?

Luka: Seveda. Zadolžena sva za to in to vedno dobro narediva.

Mami: Doma sta tudi zadolžena za domača opravila, pa jih nikoli ne naredita.

Maša: Ne spet težit, mami.

Luka: Saj doma si ti. In naloga mame je, da kuha, pospravlja, pere, lika.

Irena ju brez besed gleda in ne more verjeti besedam. Otroka naprej klepetata in ne opazita maminega molka. Ko pojesta, odrineta krožnike od sebe in odideta vsak v svojo sobo. Irena obsedi z glavo med rokami in solzami v očeh. Nekaj časa razmišlja in dobi dobro idejo. Njej se zdi odlična ideja. Vso posodo pusti na mizi in v kuhinji. Leže na kavč in prižge televizijo.

Naslednji dan, ko se vrne domov iz službe, pritečeta otroka iz sob.

Luka: Mami, kaj boš danes skuhala? Lačen sem.

Maša: Jaz b makarone. Luka se je strinjal.

Mami: Prav, jaz se tudi strinjam. Pokličita me, ko bo skuhano.

Maša in Luka se začudeno pogledata.

Luka: Kako to misliš?

Mama: Vsa hrana, ki jo za jed rabita, je hladilniku ali v omaricah. Včeraj sem bila v trgovini in sem nakupila za cel teden.

Maša: Ampak zakaj pa ti ne skuhaš?

Mami: Ker se mi ne da več z vama prepirat. Če sta lačna, si bosta skuhala. Če ne bosta pospravljala posode, jo bo zmanjkalo in se ne bo dalo več kuhat. Če ne bosta prala perila, ne bosta imela nič za obleč. Dovolj mi je, da se obnašata, kot da živita v hotelu.

Luka: Ampak ti to moraš, ti si mama.

Mama: Streho nad glavo imata, hrano bom kupovala, da bosta lahko kuhala, obleko sem vama že kupila, tako da jo morata le prati, če želita biti čista.

Maša: Potem se bom pa odselila k očku!

Luka: Jaz tudi.

Mama: Meni je to ok.

Otroka jo začudeno gledata. Maša vzame telefon in pokliče očeta.

Maša: Oči, mami se je povsem zmešalo. A veš, kaj zahteva od nanju…

Irena odide v svojo sobo in ne sliši konca pogovora. Čez nekaj časa zazvoni njen telefon. Na ekranu zagleda ime svojega bivšega moža, očeta njunih otrok.

Oče: Kaj se dogaja? Zakaj podiš otroka k meni?

Mama: Ne podim ju k tebi. Ne da se mi več z njima prepirat in ne da se mi vsega sami delat doma. Samo pogoje bivanja sem spremenila, pa sta se sama od sebe želela odseliti k tebi.

Oče in mama se še nekaj časa pogovarjata in se dogovorita, da se otroka ne bosta nikamor selila.

Cel teden prihaja Irena po službi domov, se uleže na kavč in bere knjigo ali gleda televizijo. Težko se premaguje, da ne pospravi nereda, ki se vsak dan bolj kopiči. Na nekaj dni preveri v hladilniku, katere hrane je zmanjkalo, in jo prinese iz trgovine. Kuhinja je nastlana z umazano posodo, umazane obleke se kopičijo na tleh v kopalnici. Irena globoko diha, da ne vidi vsega tega nereda in da je ta pogled ne spravi v slabo voljo. V hiši vlada mir in nikjer ne ne slutnje prepira.

Po dveh tednih zmanjka večino čiste posode in svežih oblek. Maša in Luka se začneta prepirati.

Luka: Danes ne morem nič skuhat, ker ni več čiste posode. Operi jo!

Maša: Jaz sem včeraj kuhala, ti pa nisi pospravil ničesar.

Luka: Enako je bilo predvčerajšnjim, ko sem jaz kuhal, ti nisi pospravila posode.

Prepir se skupaj z Luko in Mašo preseli v dnevno sobo pred Ireno, ki sedi na kavču. Irena si da prsta v ušesa, s čemer otrokoma nakaže, da ne bo sodelovala v prepiru. Maša in Luka vse bolj kričita drug na drugega. Naenkrat se Maša obrne k mami.

Maša: Mami! Uredi to! Ne obnašaj se kot mali otrok, ki si maši ušesa in ničesar okoli sebe ne vidi.

Mama: Ne bom sodelovala v vajinem prepiru. Sama ugotovita, kdo bo kaj naredil. Posodo je treba pomit, da bosta lahko kuhala in ne bosta lačna. Obleko je treba oprat, če ne želita hodit okrog v umazani.

Maša: Ampak Luka nič ne naredi!

Luka: Maša tudi ne!

Mama: Za kuhanje sta se sama pred tedni odlično zmenila, da vsak dan en kuha. Sama si razdelita tudi to, kdo in kdaj bo pomival posodo in skrbel za perilo. V to se ne bom mešala.

Luka: Ampak ti nič ne delaš!

Mama: Jaz hodim v trgovino, sesam in brišem prah, če omenim le vidnejša opravila. Vidva pa sta bila že prej odgovorna za perilo in kuhinjo, kar se ni spremenilo, samo jaz se ne kregam več z vama.

Maša: Ampak prej je bilo vse narejeno.

Mami: Ne opravljam več opravil, za katera sta zadolžena. Predala sem vama odgovornost, da se sama dogovorita, kdo bo kdaj kaj opravljal, saj nista več majhna, da bi vama morala ukazovat. Naučila sem vaju vseh opravil, stara sta dovolj, da jih opravljata sama, tako da je zame ta pogovor končan.

Luka: Ampak druge mame ne delajo tako.

Maša: Ti res nisi, kot so druge mame. 

Mami: Nisem. In kar navadita se na to.